Zdi se mi, da se satarašu godi krivica. Totalno ga je zasenčila njegova arabska prijateljica šakšuka. Najbrž zato, ker ima bolj zveneče ime, ker sicer je meni sataraš enostavno boljši.

Sataraš se dela poleti, po možnosti v kakšni počitniški hiški ob morju, in se ga poje za lahko kosilo. Sataraš se dela v kampu, kjer se ga jé kar iz ponve in na koncu s kruhom pomaže vse sokove. Sataraš se na zalogo dela konec avgusta, ko se poletje počasi preveša v jesen in smo poletne zelenjave mogoče že malo siti, paradižnika in paprike pa je še vedno v izobilju. Tega potem zamrznemo in odtajamo na kakšno turobno januarsko jutro.

Jaz zelo rada razpravljam o hrani (šokantno, ane). O tem, kaj ljudje radi jejo, kakšno hrano so jedli kot otroci in kako so jo takrat pripravljali. Recimo sataraš, eni ga jemo z jajci in kruhom, eni z jajci in pirejem, drugi s pečeno hrenovko, tretji z makaroni, skratka, tole omakico lahko res postrežete čisto po svoje. Včasih dam sataraš na kocke popečene polente ali pa na kuskusu se mi tudi dopade, ampak še zmeraj mi je najljubši samo z jajcem in primorskim belim kruhom.

S količinami tukaj ni treba komplicirati, je pa pravilo, da potrebujemo res zrel paradižnik, damo ga približno dvakrat več kot paprike. Uporabimo tako, kakršno pač imamo doma, baburo, špic, zeleno ali pa rumeno.